Psi niso lovci! So mrhovinarji (ki znajo tudi loviti).
Okoli 85 % psov na svetu je prostoživečih. To je najbolj razširjen življenjski stil psa na planetu. Večina psov na svetu ni hišnih, ampak samostojno živijo v bližini ljudi in človeških virov hrane.
Ko govorimo o tem, ali so psi lovci ali mrhovinarji, moramo gledati to populacijo, ker ta nam pove, kaj je “naravno vedenje psa”. Tega podatka ne bomo dobili, če bomo gledali sosedovega agility avstralskega ovčarja na piščančjih trakcih ali svojega ptičarja, ki vsak dan eno uro lovi žogico. Ti psi niso dobra referenca za pasje naravno vedenje. Prostoživeči so.
Kaj prostoživeči psi v resnici jejo?
V vseh raziskavah, kjer so spremljali prostoživeče pse, analizirali njihove iztrebke, opazovali njihovo hranjenje in dejansko stehtali vire hrane, je bil rezultat sledeč:

Telesna kondicija teh psov je bila na splošno dobra, kar pomeni: ta način hranjenja jim dejansko funkcionira, po njem niso shirani “reveži”.

Koliko je lov dejansko prisoten?
Psi včasih lovijo samostojno male stvari (kokoši, mlade koze, zajce), včasih v skupini tudi večjo žival ali napadajo drobnico.
Ampak … to ni njihov vsakdan. To ni njihov glavni način preživetja. To je bolj izjema: “zlahka dostopna, praktično obrambno nesposobna tarča = gremo”. To ni isto kot “vsak dan organizirano lovimo, ker drugače bomo umrli”.
Volk preživi z lovom. Pes preživi s človekom.
Evolucijski pritisk na psa zadnjih vsaj 15.000 let ni bil “boljši lovec na jelena”, ampak “boljši brskalec po človeških odpadkih, boljši bralec človeške aktivnosti, boljši prosjač, boljši kradljivec brez konflikta”.
Psi so razvili strategije iskanja hrane, ki sledijo optimalni “smetiščarski” teoriji: najprej poberejo najbolj hranilno bogat vir, ampak niso izbirčni in bodo šli tudi po manj kvalitetno hrano, če je to nizko tveganje in poceni. To je pasja mrhovinarska strategija.

Empirično imamo podatke, da okoli 80–90 % vnosa energije prostoživečih psov pride iz “smetiščarskega nabiralništva” (človeški odpadki, trupla, fekalije), ne iz lova.
To pomeni, da je mentalna naloga psa pogosto bolj “navigiraj okolje, reši uganko do hrane, znajdi se med ljudmi in drugimi psi” kot pa “do onemoglosti šprintaj za plenom”.
Psi kot vrsta so ekološko definirani kot oportunistični vsejedi mrhovinarji/smetarji, zelo močno vezani na človeške vire hrane.
In to tudi razloži, zakaj toliko vaških psov nima neskončne potrebe po dolgotrajajočem preganjanju divjadi. Naš domači pes (Canis familiaris) je bil selekcioniran za življenje ob ljudeh. Njegov moto je oportunizem.

Plenilski nagon ≠ lovec po naravi
Samo zato, ker psi rad do onemoglosti lovijo žoge, palice in frizbije, še ne pomeni, da so po naravi lovci. To samo pomeni, da je žogica = drogica. In pretirana raba tovrstnih iger brez regulacije pogosto psa samo dviguje v vznemirjenje in frustracijo, ne pa “zadovoljuje naravno potrebo”.

Če hočemo biti iskreni do biologije psa, potem si moramo priznati, da je v prvi vrsti pes mrhovinar – oportunist, ki zna preživeti tako, da brska, voha, koplje, žveči in trga.
In če želimo zadovoljiti njegove resnične naravne potrebe, potem ga ne rabimo utrujat do onemoglosti z metanjem žog.
Dejstvo, da je pes v prvi vrsti mrhovinar, raje izkoristimo sebi v prid tako, da te njegove “smetiščarske” tendence pravilno naslovimo in zadovoljimo: z brskanjem, vohanjem, iskanjem, kopanjem, žvečenje, trganjem ter preostalimi spretnostmi, ki jih morajo imeti, da izbrskajo hrano.







