Vzgoja ali šolanje? In kaj od tega potrebuje mladiček?
Ko dobimo mladička, je prva misel: “Dajmo ga hitro v pasjo šolo!” Veseli, prestrašeni in zaljubljeni v svojega kosmatega štruklja zagrabimo prvi online tečaj ali najbližjo pasjo šolo, ker si vsi želimo “vzgojenega” psa.
A v tej dobronamernosti se skriva napačno razumevanje razvoja psa in še bolj – napačno razumevanje odnosa, ki ga s psom gradimo. Zato je morda prav, da se vprašamo: Kaj pes v resnici potrebuje, ko pride v naš dom? In kaj pomeni ‘dobra pasja šola’?
Prva stvar, ki jo moramo razumeti, je, da vzgoja in šolanje nista ista stvar. In kar je še bolj pomembno – šolanje nikoli ne pride pred vzgojo.
Vzgoja ni enako kot šolanje
Začnimo pri jeziku. V PestremSvetu besede, kot so “ukaz” ali “povelje”, nimajo mesta. Nismo v vojski in psi niso naši vojaki, da bi jim ukazovali in poveljevali. S psom ne gradimo hierarhije, temveč odnos. Ne iščemo poslušnosti, temveč sodelovanje. Zato ukazovanje ali poveljevanje (ki je velikokrat asociirano s šolanjem) v našem svetu nima prostora. Kaj pa je potem šolanje? Ali ne želimo vsi šolanega psa? Razčistimo najprej definicije.
Kaj je vzgoja in zakaj je temelj vsega
Vzgoja pomeni:
- da psa naučimo, kako sobivati z nami v našem vsakdanu,
- da z njim razvijamo odnos, ki temelji na zaupanju,
- da ga vidimo in slišimo kot čuteče bitje,
- da skrbimo za njegove potrebe – fizične, čustvene in socialne,
- da postavljamo meje, ki so varne, razumljive in etične,
- da ga ne izdamo.
V resnici se vzgoja začne veliko pred učenjem “sedi” ali “prostor”. Začne se takrat, ko ga prvič primemo v naročje. Ko mu damo vedeti, da ga vidimo. Da smo tukaj zanj. Da je varno. Da ni sam.
In ja – tudi ko nas grize za prste, lula po preprogi ali tuuuuuuliiii, ko gremo ven. To so vse priložnosti za vzgojo. Ne za ukor ali povodec s ketno. Za razumevanje.
Kaj pa je potem šolanje?
Šolanje pride pozneje. Gre za učenje specifičnih vedenj ali trikov, kot so:
- sedi, prostor, pridi sem,
- prinesi igračo,
- ustavi se na mestu,
- skoči v boks.
Šolanje je super stvar. Ampak je proces, ki zahteva:
- zrelost psa (da se lahko sploh uči),
- motivacijo psa (da ga zanimajo naloge),
- in predvsem odnos z nami (ker zakaj bi sodeloval z nekom, ki mu ne zaupa?).
Zato šolanja ne začnemo pri mladičku. Vsaj ne takega šolanja, kot si ga večina predstavlja. Mladički niso “mini delavci”, ki jih je treba čim prej pripraviti na svet. Oni so … otroci. In otroci potrebujejo otroštvo.
Mladiček ne potrebuje šolanja – potrebuje otroštvo
Ko pride mladiček v naš dom, je tako kot otrok: nežen, občutljiv, v obdobju intenzivnega razvoja. Njegovi možgani se šele oblikujejo, njegov živčni sistem še ne pozna kompleksne regulacije čustev, njegovo telo se še uči osnovnega gibanja, njegove socialne veščine pa so še v zametkih.
Ko rečemo, da naj gre mladiček v pasjo šolo, v resnici s tem mislimo: “Mladiček naj gre v varen prostor, kjer bo spoznal druge pse, kjer se bo igral, razvijal čustveno regulacijo in občutek varnosti v bližini ljudi in okolja.” In to ni šola. To je vzgojno-izobraževalni proces.
Mi pa bi radi čim prej začeli s »treningom«
Zakaj? Zakaj tako hitimo s trikci in odpoklicem in “sedi, lezi, tačko daj …” koreografijo? Ker je zabavno! Ker je fino! Ker je enostavno. Ker se mladički tako učijo hitro in vse srkajo vase. Ampak pozor – to, da se mladički trikcev hitro učijo, še ne pomeni, da bi se jih naj. Ali da je zanje zdravo.
Tako kot ne bi 3-letnika učili integralov, tudi pri psu ne začnemo z oblikovanjem vedenj, ki presegajo njegovo razvojno stopnjo. Najprej potrebujemo stik. Odnos. Zaupanje.
Če pa pri mladičku začnemo s “šolanjem”, lahko zelo hitro ustvarimo psa, ki zna vse trike, a ne zna sobivati. Psa, ki je Sheldon iz Big Bang Theory – intelektualno briljanten, a popolnoma izgubljen v socialnih interakcijah.
Ampak saj so kot gobe! Vse srkajo! Zakaj jih ne bi takoj učili?
Res je – mladički so kot gobe. Srkajo informacije, zaznave, dražljaje. In ravno zato – naj srkajo tiste, ki jim bodo pomagale odrasti v stabilnega psa:
- občutek varnosti,
- umirjenost v kaosu,
- prepoznavanje lastnega telesa in čustev,
- usmerjanje lastnih impulzov,
- odnos do drugih psov,
- različne podlage, teksture, vonjave, materiale in oblike tega sveta.
Možgani imajo omejeno kapaciteto procesiranja. In če to energijo porabimo za “sedi”, “prostor” in “daj petko”, potem zmanjka energije za tisto, kar bi bilo v tem razvojnem obdobju res ključno.
Kaj je torej tisto, kar je zares osnovno?
“Osnove” niso “sedi, lezi, tačko daj.” Osnova je, da se pes ob nas počuti varnega. Da zna komunicirati z nami in mi z njim. Da zna ostati umirjen, ko je svet okoli njega kaotičen. Da razume, da je slišan. Da zna reči “ne”. Da se zna umakniti. Da zaupa, da ga bomo zaščitili, ko bo prestrašen.
To je vzgoja: učenje, ki poteka brez znakov, brez vedenj na iztočnice ali pozive. To je učenje skozi odnos.
Kdaj torej pride čas za šolanje?
Ko pes dozori (kognitivno, čustveno in telesno) lahko postopoma vpeljujemo šolanje. Ampak šolanje, ki naj ima svoj namen.
Čas za šolanje torej pride takrat, ko:
- je naš odnos s psom postavljen,
- pes zna sobivati z ljudmi in psi,
- ima osnovno samozavest,
- zna umiriti svoja čustva,
- in ko je tudi nam jasno, kaj ga želimo naučiti in zakaj.
Takrat lahko začnemo učiti stvari, ki imajo smisel in ki psu pomagajo v življenju:
- da se sam uleže na bok – ker nam to pomaga pri veterinarskih pregledih,
- da dvigne tačko za pregled,
- da se ustavi na naš znak – zaradi varnosti,
- da počaka v boksu – ker nam to olajša logistiko.
Ampak nič od tega ni nujno pri mladičku. Najprej naj pes postane pes. Naj spozna svet. Naj postane bitje, ki razume sebe in druge.
Z dobrimi temelji bo vse to prišlo lažje, hitreje in predvsem bolj trajno.
Vzgoja je temelj, šolanje je nadgradnja
Če se moramo karkoli naučiti iz tega članka, naj bo to tole: Brez vzgoje ni dobrega odnosa. In brez odnosa ni sodelovanja.
In ni dobrega oblikovanja vedenj (=šolanja), brez dobrega sodelovanja. Zato naj bo naš prvi fokus:
- da psa razumemo,
- da se učimo njegovega jezika,
- da ustvarjamo občutek varnosti,
- in da skupaj rastemo – kot ekipa.
In če imate samo 5 minut časa, da psa nekaj naučite? Dokažite mu, da vam lahko zaupa.
Kakšno pasjo šolo torej priporočamo za mladičke?
Če iščete pasjo šolo za mladička, iščite programe, ki ne vključujejo šolanja. Da, prav ste prebrali.
Izogibajte se programom, ki pod “osnove” štejejo znake kot so sedi, prostor, tačka. To niso osnove. To so triki. Osnova je odnos. In ta ne nastane z vajo, ampak s časom, spoštovanjem in razumevanjem.
Izberite šolo, kjer:
- se spodbuja igra s sovrstniki,
- je poudarek na razumevanju pasje govorice in čustev,
- se dela na zaupanju in povezovanju,
- se uči skrbnike (ne pse!), kako razumeti svojega psa in ga voditi spoštljivo.
Družbo si delimo z bitjem, ki mu pravimo družinski član. Ne “ukročeni volk”, ne “projekt za oblikovanje vedenj”, ne “suženj, ki nas mora ubogat.” Pes je čuteče, inteligentno bitje z lastno voljo, potrebami in notranjim svetom.
Če mu damo čas, varnost in prostor za rast, bo postal ravno tisto, kar si vsi želimo – stabilen, srečen in spokojen pes.
Vzgoja gradi temelj. Šolanje je lahko kasneje – kot nadgradnja, če in ko bo imela smisel.
Prijavite se na naše novice.
Z vami bomo delili nasvete in novosti iz pasjega sveta. Ter opomnike za vse naše aktivnosti in dogodke, na katere bosta vabljena skupaj s svojim najboljšim prijateljem!
