Pasja šola – klečanje na koruzi ali Montessori?
Ko sem pred mnogimi leti z nakupom psa prvič vstopila v svet kinologije, nisem pričakovala, da bom vstopila v nekaj, kar bolj spominja na divji zahod kot na strokovno področje. Takrat me je veterinarka napotila na pasjo šolo, kjer naj bi pa res delali “lepo s kužki, za razliko od ‘onih klasičnih’ šol” …
Nisem si mislila, da obstajajo različni tipi pasjih šol. Razumljivo, da so nekatere boljše od drugih, ampak da se drastično razlikujejo po svojem pristopu do psa? Zakaj? Načeloma pričakujemo, da bo pasja šola strokovno vodena, da bo temeljila na sodobnem znanju o vedenju psov in da nas bo usmerjala k odgovorni vzgoji. Predvsem pa pričakujemo, da bo psu prijazna – karkoli že to pomeni.
Tudi sama sem bila prepričana, da takšna pasja šola obstaja kot nekaj samoumevnega. Slej ko prej pa vsak skrbnik psa ugotovi, da obstajajo različni tipi pasjih šol. Da se je nekaterim celo bolje izogniti. In da samo zato, ker nekdo o njenih metodah reče »pozitivno«, to še ne pomeni, da to tudi zares je.
Pasja šola, ki je res “pasja” šola
V svet kinologije sem tako vstopila nekoliko naivno, z dobrim namenom, a brez pravih informacij. In kmalu sem ugotovila, da na vratih pasjih šol ni opozorilnih znakov. Ni tabel, ki bi nam povedale, v kaj vstopamo – ali gre za šolo, ki temelji na spoštovanju in razumevanju psa, ali za šolo, kjer bo pes podrejen in kaznovan v imenu »poslušnosti«.
Če bi si želeli takšno primerjavo predstaviti s sveta otrok (kar pogosto znamo bolje razumeti), si predstavljajmo, da svojega otroka prvič vpisujemo v vrtec. In nihče nam ne pove, v kakšnega ga vpisujemo. Mi pa naivno verjamemo in zaupamo, da nam v nobenem ne bodo tepli otroka. Ampak na koncu se izkaže, da ne moremo vedeti, ali smo ga vpisali v Montessori vrtec, kjer se spodbuja raziskovanje, sočutje in avtonomija … ali pa morda v ustanovo iz črno belih filmov o sirotišnicah, kjer bo otrok zgrabil barvico z levo roko in ga bo učitelj usekal po roki s palico. Če si bo drznil jokati, bo pač klečal na koruzi.
Zveni absurdno?
No, dobrodošli v pasji svet. Kjer ni oznak na vratih “izobraževalnih” ustanov. Ne piše, ali nas na drugi strani čaka palica ali korenček. Vse izgleda prijazno, vsi se smehljajo, vsi imajo logotipe s tačkami in “pozitivnimi” opisi.
Ampak metodologija, ki se skriva za lepimi logotipi, opisi in pridevniki, ostaja skrita. In kar je najhuje – ostaja nezaznana kot nasilna s strani potrošnika in ostaja nesankcionirana s strani države zaradi pomanjkanja resursov in volje.
Zakaj ne opazimo, da gre pri pasji šoli nekaj hudo narobe?
Največja nevarnost metod, ki temeljijo na prisili (ali manipulaciji vedenja, ki je psu neprijetna) ni v tem, da bi bile prikrite. Ne. Največja nevarnost je v tem, da so nam predstavljene kot nekaj normalnega. Celo koristnega. In to s strani inštruktorjev, ki delujejo izjemno prepričano, izkušeno in samozavestno.
Ko nam inštruktor razloži, da “pes potrebuje trdno roko”, da “ne sme prevzeti nadzora”, da “mora spoštovati hierarhijo”, tega ne slišimo kot alarm, temveč kot vodilo. Predstavlja se nam kot pomoč. Kot rešitev. In ker večina skrbnikov nima strokovnega znanja, poslušamo tistega, ki naj bi ga imel. Ne zato, ker bi želeli škodovati svojemu psu, ampak ker resnično verjamemo, da delamo nekaj koristnega.
V resnici pa pogosto delamo nekaj, kar bo pustilo posledice. In to so metode, ki se vsakodnevno uporabljajo v številnih pasjih šolah v Sloveniji. In ki se na prvi pogled morda zdijo čisto “normalne”.
Ne verjamete, da bi spregledali nasilne in prisilne prakse šolanja in vzgoje?
Spregledani nasilni prijemi pri vzgoji otrok
Še ne tako dolgo nazaj smo bili prepričani, da je hojica odličen pripomoček za učenje hoje. Danes vemo, da lahko povzroča poškodbe kolkov in nepravilno gibanje. Včasih smo dojenčke povijali tako tesno, da se niso mogli premikati, da bi “mirno spali”. Danes vemo, da smo s tem zavirali njihov motorični razvoj. Še huje: včasih so starši ignorirali jokajočega dojenčka, ker naj bi sicer postal razvajen. Danes vemo, da z ignoriranjem joka rušimo otroku osnovni občutek varnosti, ki je ključen za razvoj zdrave navezanosti.
Skupna točka vseh teh primerov? Tudi te prakse so bile nekdaj priporočene s strani “strokovnjakov”. Tudi tukaj so starši verjeli, da delajo prav. In tudi tukaj so škodo prepoznali šele kasneje, ko je bilo marsikaj že zamujeno.
Podobno velja za metode in orodja, ki jih uporabljamo pri psih. Ni treba, da pes kriči, da bi dojeli, da ga nekaj boli. Ni treba, da se zvije od bolečine, da bi doumeli, da ga je strah.
Moramo pa se naučiti bolje gledati. In predvsem – dvomiti, ko se nam nekaj predstavi z neomajno gotovostjo. Ker odločnost še ne pomeni tudi točnost. Suverenost ≠ strokovnost.
Pes sporoča svojo bolečino. Moramo se jo naučiti uzreti.
Pasje šole v Sloveniji niso regulirane
Ker ni sistema, ki bi nas pred opisanim opozoril, niti ne standardov, ki bi pasje šole zavezovali k razkritju lastnega pristopa, nas kot skrbnike čaka loterija. Izbira, ki bo dolgoročno vplivala na življenje nas in našega psa. In velikokrat bomo to spoznali prepozno – ko bodo posledice že vidne. Ko bomo opazili, da pes v šolo ne vstopa z veseljem. Da se izogiba kontaktu. Da nas ne razume, da se zapira vase ali nasprotuje vsaki naši prošnji.
In v tistem trenutku bomo šele zares spoznali, da nismo izbirali le med različnimi metodami učenja – izbirali smo med tem, ali bomo s svojim psom gradili odnos ali pa bomo gradili razdor.
Kako se lahko kot potrošnik zaščitimo med ponudbami pasjih šol?
Prvi korak je, da se zavedamo, da oznake, slogani in nasmejani obrazi niso zagotovilo, da bo pristop tudi resnično psu prijazen. Preverimo, kako pasja šola dela v praksi – ne le na predstavitvenem srečanju, ampak tudi na dejanskih urah. Opazujmo, kako inštruktor ravna s psi in njihovimi skrbniki, kako se psi odzivajo nanj in kako se počutijo.
In predvsem – zaupajmo svojemu občutku.
Če nam nekaj v želodcu pravi, da je narobe, potem je verjetno res narobe.
Pes nima glasu, da bi nam povedal, da mu nekaj škodi. Ima pa vedenje, govorico telesa in našo dolžnost, da ga zaščitimo.
Ker izbira pasje šole ni le odločitev o tem, kje bomo preživeli nekaj ur na poligonu – je odločitev o tem, kakšen odnos bomo gradili s svojim psom. In vsaka ura, ki jo preživimo v napačnem okolju, lahko pomeni 100 ur, ki jih bomo kasneje morda morali popravljati.
Prijavite se na naše novice.
Z vami bomo delili nasvete in novosti iz pasjega sveta. Ter opomnike za vse naše aktivnosti in dogodke, na katere bosta vabljena skupaj s svojim najboljšim prijateljem!
