Kakšni tipi pasjih šol obstajajo v Sloveniji
Ko človek prvič vstopi v svet pasjih šol, pogosto misli, da bo izbira enostavna – poiščeš najbližjo šolo in greš. A ravno tu se skriva prva past. Tak pristop temelji na napačni predpostavki, da so vse pasje šole enako kakovostne, sledijo istim načelom in delijo skupen pogled na to, kaj pomeni dobra vzgoja psa. Napaka. Pasjih šol ni malo, njihovi pristopi pa so si lahko med seboj tako različni, kot bi stopili na različne planete.
V Sloveniji bomo našli vse: od šol, ki prisegajo na “trdo roko”, do tistih, kjer se psa uči izključno z nagradami, in vse vmes. Vsaka zase se bo oglaševala kot prava, učinkovita in prijazna, a razlike v metodah so ogromne – in posledice za psa in vaš odnos z njim so lahko dolgoročne.
V tem članku bomo pogledali, kakšen je ta razpon pristopov, kaj se v resnici skriva za “palico” in “korenčkom” ter zakaj nobeden od teh dveh skrajnih polov (niti njihove mešanice) dolgoročno ne prinaša tistega, kar vaš pes res potrebuje. Na koncu pa bomo stopili še na “drugi breg reke” – k etičnemu pristopu, ki ponuja povsem drugačen, bolj naraven način sobivanja in učenja življenja. Za psa in človeka.
Na koncu boste (žal) ugotovili, da prava pasja šola ni nujno najbližja – ampak tista, ki razume vašega psa. V članku razložimo, kako jo prepoznati. Naj vam pomaga razumeti kinološko pokrajino v Sloveniji.
Dobrodošli v tomboli metod
“Srečo moraš imeti, da te prav čas nekdo poduči, h kateri pasji šoli se pridružiti – tisti, kjer bodo ‘cucka’ davili in disciplinirali ali tisti, kjer bodo s kužki trikcali. In to je bil moj prvi stik s tem, da na vratih pasjih šol ni opozoril, katera pasja šola bo učila s korenčkom, katera pa s palico.”
Ko začnemo raziskovati ponudbo pasjih šol, se ponavadi orientiramo samo na dva faktorja: lokacija in cena. Kdo je najbližje in kdo najcenejši. Seveda. Če nam ustrezajo še termini, smo zmagali. Kajne? Seveda. Niti pomislimo ne, da bomo s tem preprostim sitom morda zadeli na tomboli vrečko (negativnega) presenečenja.

V resnici pa bi pasje šole v Sloveniji lahko razdelili na dva skrajna pola: ekipa palica na skrajni levi in ekipa korenček na skrajni desni strani. In seveda med tema dvema poloma obstajajo šole, ki poljubno kombinirajo korenček in palico in se najraje okličejo za naravne in balansirane. Vsaka po svoje trdi, da je našla pravo razmerje med palico in korenčkom.
Razlike med ekipo palica in ekipo korenček
“Spoznala sem, da nekatere pasje šole psa definirajo kot bitje, ki mu mora človek dominirati, druge pasje šole pa vidijo psa kot živega pliško robotka, ki ga s piškotki naučimo cele palete luškanih trikcev, ki bodo krasno izgledali na Facebooku. In med tema dvema šolama je seveda tisoč šol, ki zastopajo vseeee vmes.”
Ekipa palica
Na levem koncu spektra so torej šole, kjer psa razumejo kot bitje, ki mu je treba na silo postaviti meje, ga naučiti reda in discipline. Uporablja se t. i. “trdna roka”, pogosto zavita v retoriko “doslednosti” in “strukturiranosti”. V teh šolah bomo slišali, da mora pes ubogati za vsako ceno. In praviloma se bo to doseglo s silo in fizično prisilo z metodami, orodji ali kombinacijo obojega. “Pes mora vedeti, kdo je glavni.”
Pristopi, ki temeljijo na sili, danes večinoma niso več odkrito promovirani. Nihče nam ne bo na posvetu povedal: “Mi pač včasih psa davimo, če ne posluša.” Namesto tega bomo slišali, da bomo “prevzeli vajeti v svoje roke”, da bomo “psu dali jasno strukturo”, da bomo psa “obvladali” … In če bo pristop res (zgledal) “učinkovit” in bo pes že po nekaj urah videti “boljši”, bomo morda celo verjeli, da smo ravnali prav. Da je bila uporaba teh metod in orodij res vredna. (Namig: ni bila.)


Ekipa korenček
Na desnem koncu spektra so šole, kjer psa obravnavajo kot bitje, ki se odziva na nagrado. V teh šolah bomo slišali veliko o “pozitivni motivaciji”, “gradnji zaupanja” in “veselju pri delu”. Uporabljajo se priboljški, igra in kliker, da psa naučimo, kar želimo od njega. Rezultat so običajno psi, ki znajo celo zbirko prikupnih in uporabnih trikcev: od “sedi” in “lezi”, do “daj tačko”, “umiri se na posteljici” in “naredi učke”.
Ti psi znajo celo vrsto prikupnih vedenj, ki jih marsikateri skrbnik z veseljem pokaže na Instagramu. In pri tem psi ne kažejo nobenih znakov zlorabe, nelagodja ali stresa. A izven teh programiranih vedenj včasih zmanjka prostora za čustva, odnos in razumevanje konteksta.
Kaj pa kombinacija obojega?
Med obema skrajnima poloma pa obstaja cela vrsta šol, ki kombinirajo elemente “palice” in “korenčka”. Te se pogosto imenujejo “balansirane” ali “naravne”, saj trdijo, da so našle popolno ravnovesje med nagrado in kaznijo. Delajo po občutku, intuiciji, izkušnjah. Zanašajo se na tisto, kar “pri njihovih psih deluje”. V praksi to pomeni, da pes za želeno vedenje nagrado prejme, neželeno pa se prepreči s korekcijo – bodisi z besedo, fizičnim dotikom ali uporabo posebne opreme.

Katera šola je prava?
In katera izmed njih je prava? Katera je prava za vas – in katera je prava za psa? Se znajdete v tej raznoliki ponudbi? Bi z gotovostjo lahko trdili, da veste, katera metodologija je res funkcionalna, zdrava, znanstveno podprta in dolgoročno najboljša?
Za povprečnega skrbnika je to skoraj nemogoče razbrati. Še posebej, ker se v Sloveniji metodologija dela pogosto ne razkrije odkrito že ob vstopu v šolo – zato je včasih čista loterija, v katero ekipo boste pristali. Ampak, če bi imeli možnost izbire … katero bi izbrali? Ste ekipa korenček? Ali ekipa palica? Ali prisegate na zdravo kombinacijo obojega?
Vas zanima naše strokovno mnenje?
Nobena.
Po vseh letih izkušenj, po mnogih testiranih metodah in po letih izobraževanj … je naš odgovor preprosto: nobena.
Zakaj si ne bi želeli biti v ekipi korenček?!
Problem t.i. pozitivnega pristopa je v tem, da se s takšnim delom psu pogosto odvzame svobodna volja in naravno vedenje. Njegovo vedenje postane performans, koreografija, kjer na znak izvede vnaprej programirano gibanje, ne glede na svoj trenutni občutek ali kontekst.

Foto: Nika Kuplenk Photoart
Poleg tega lahko pogosto ponavljanje istih gibov (npr. več desetkrat na dan “sedi”) povzroča obremenitve, primerljive z delom na tekočem traku pri ljudeh – sčasoma se pokažejo posledice na sklepih, mišicah in gibljivosti.

Tudi vse ostale šole bodo psu odvzele njegovo naravno vedenje
Res je. To velja ne glede na to, ali je bilo vedenje naučeno s pohvalo ali prisilo. Samo zato, ker je bilo naučeno “s korenčkom”, še ne pomeni, da je za psa dobro. Škoda je dvojna: poseg v njegovo telo in gibanje ter zmanjšana sposobnost naravne komunikacije z nami in s svojo vrsto.
Razlika je le v tem, da je ekipa palica za psa hujša, ker poleg odvzema možnosti biti pes, pogosto povzroča tudi nepotrebno bolečino in stres.
Ali potem sploh obstaja kakšna pametna pasja šola?
Vse do sedaj naštete metode temeljijo na nadzorovanju vedenja. Ena z uporabo neprijetnih dražljajev, druga z manipulacijo nagrad. A temeljno izhodišče je isto: kontrola. Psa moramo nekako “obvladati”. Vse razlike med metodami se torej odvijajo znotraj istega zemljevida – tistega, kjer je pes objekt, na katerega moramo vplivati.
Na srečo obstaja še nekaj drugega. Pristop, ki ne temelji na nadzoru, pa naj bo ta nežen ali strog. Pristop, ki ne meri uspeha po tem, koliko ukazov pes pozna in kako hitro jih izvede. Pristop, ki ne temelji na vedenjski manipulaciji, ampak na razumevanju odnosa.
Ta se imenuje etični pristop.
In v naslednjih blog objavah bomo pokazali, kako izgleda, zakaj je drugačen – in zakaj ga večina pasjih šol (še) ne pozna.