Pes v “naravi” ni več volk.
Pes v “naravi” je oportunistični smetar, ki zna zelo učinkovito nabirat energijsko bogate vire okoli človeka, brez da tvega poškodbo.

Kaj prostoživeči psi v resnici jejo?

V vseh raziskavah, kjer so spremljali prostoživeče pse, analizirali njihove iztrebke, opazovali njihovo hranjenje in dejansko stehtali vire hrane, je bil rezultat sledeč:

1. Približno 87.5 % njihove prehrane pride od (ali iz) človeka. To vključuje ostanke človeške hrane, smeti, človeške iztrebke (!!) in trupla domačih živali. Večino od tega si priskrbijo sami s samostojnim pobiranjem; torej z “nabiralništvom”, ne da jim človek to ponudi v skledo.
2. “Naravni plen” (aktivno ulovljene divje živali) je bil manjši del prehrane. Glavni “živalski” viri niso bili ulovljeni, ampak najdeni kot kadavri(poginule koze, telice, ostanki lova drugih plenilcev). Psi so to popolnoma monopolizirali in prišli prvi do trupel v ~67 % primerov, pojedli pa ~60 % razpoložljivega mesa.
3. Človeški iztrebki so bili OGROMEN vir – po masi okoli 21 % celotne diete teh psov. To je za ljudi rahlo nelagodno, ampak etološko smiselno: vir, ki je vedno na voljo ter kalorično in beljakovinsko cenovno ugodnejše kot lov. Ta vir je bil prehransko skoraj enakovreden mesu.

Telesna kondicija teh psov je bila na splošno dobra, kar pomeni: ta način hranjenja jim dejansko funkcionira, po njem niso shirani “reveži”.

Koliko je lov dejansko prisoten?

Psi včasih lovijo samostojno male stvari (kokoši, mlade koze, zajce), včasih v skupini tudi večjo žival ali napadajo drobnico.

Ampak … to ni njihov vsakdan. To ni njihov glavni način preživetja. To je bolj izjema: “zlahka dostopna, praktično obrambno nesposobna tarča = gremo”. To ni isto kot “vsak dan organizirano lovimo, ker drugače bomo umrli”.

Poglejmo si številke:

• ~80–90 % kalorij: smeti, ostanki, trupla, človeški iztrebki, hrana, ukradena iz človeškega okolja = mrhovinar v okolici človeka
• ~10–20 % kalorij: aktivni lov

Etologi, ki spremljajo prostoživeče pse, jih zelo dosledno opisujejo kot oportunistične generaliste, ki prioritetno smetarijo v človeškem okolju in svojo energijo vlagajo v najlažji vir hrane, ne v vzdržljivostni lov kot volk.

Volk preživi z lovom. Pes preživi s človekom.

Evolucijski pritisk na psa zadnjih vsaj 15.000 let ni bil “boljši lovec na jelena”, ampak “boljši brskalec po človeških odpadkih, boljši bralec človeške aktivnosti, boljši prosjač, boljši kradljivec brez konflikta”.

Psi so razvili strategije iskanja hrane, ki sledijo optimalni “smetiščarski” teoriji: najprej poberejo najbolj hranilno bogat vir, ampak niso izbirčni in bodo šli tudi po manj kvalitetno hrano, če je to nizko tveganje in poceni. To je pasja mrhovinarska strategija.

Tipičen “naraven” pes ni predator z visokim nagonom v smislu “moram vsak dan šprintat za plenom, sicer umrem”.

On je energetski računovodja. On je logistik. On je menedžer odpadkov.

Empirično imamo podatke, da okoli 80–90 % vnosa energije prostoživečih psov pride iz “smetiščarskega nabiralništva” (človeški odpadki, trupla, fekalije), ne iz lova.

To pomeni, da je mentalna naloga psa pogosto bolj “navigiraj okolje, reši uganko do hrane, znajdi se med ljudmi in drugimi psi” kot pa “do onemoglosti šprintaj za plenom”.

Psi kot vrsta so ekološko definirani kot oportunistični vsejedi mrhovinarji/smetarji, zelo močno vezani na človeške vire hrane.

In to tudi razloži, zakaj toliko vaških psov nima neskončne potrebe po dolgotrajajočem preganjanju divjadi. Naš domači pes (Canis familiaris) je bil selekcioniran za življenje ob ljudeh. Njegov moto je oportunizem.

Mit: “Pes je plenilec. Če mu ne zadovoljimo potrebe po lovu (žoga, frizbi ..), bo frustiran, ker je ‘naravno narejen za lov’.”

Realnost: večina psov ni vsakodnevni vztrajnostni lovec, ampak ekološki čistilec. Njihova “naravna služba” je: orientirat se v človeškem okolju, iskati vire hrane z minimalnim naporom, se socialno pogajat za dostop do teh virov in se izogibat konfliktu, ki bi jih poškodoval.

Plenilski nagon ≠ lovec po naravi

Samo zato, ker psi rad do onemoglosti lovijo žoge, palice in frizbije, še ne pomeni, da so po naravi lovci. To samo pomeni, da je žogica = drogica. In pretirana raba tovrstnih iger brez regulacije pogosto psa samo dviguje v vznemirjenje in frustracijo, ne pa “zadovoljuje naravno potrebo”.

Če hočemo biti iskreni do biologije psa, potem si moramo priznati, da je v prvi vrsti pes mrhovinar – oportunist, ki zna preživeti tako, da brska, voha, koplje, žveči in trga.

In če želimo zadovoljiti njegove resnične naravne potrebe, potem ga ne rabimo utrujat do onemoglosti z metanjem žog.

Dejstvo, da je pes v prvi vrsti mrhovinar, raje izkoristimo sebi v prid tako, da te njegove “smetiščarske” tendence pravilno naslovimo in zadovoljimo: z brskanjem, vohanjem, iskanjem, kopanjem, žvečenje, trganjem ter preostalimi spretnostmi, ki jih morajo imeti, da izbrskajo hrano.

Kaj si moramo zapomniti iz tega?

Manj metanja žogice, več skrivanja žogice.