Ali ste tudi vi mišljenja, da bi bil svet popoln, če bi lahko vsepovsod s seboj vzeli svojega psa? Ste vložili ogromno časa v vzgojo in šolanje, psa navadili na najrazličnejše okoliščine ravno zato, da vas bo lahko vsepovsod spremljal, mu kupili vso mogočo opremo in svoje življenje prilagodili tako, da je vedno z vami? Ima plavalni plašček pa potovalni boks pa nagobčnik, navajen je vlaka in avtobusa in supa in ladje in letala in kolesarjenja in šotorjenja in dolgih izletov … Ni dovolj, da ga na dopustu zjutraj in zvečer peljete na sprehod, z vami gre tudi plavat, na sladoled, pa na tržnico po lubenico, zvečer pa še v restavracijo na večerjo. Če je le možno. Drugače greste v drugo restavracijo.
S seboj bi ga vzeli vsepovsod, če bi se le dalo!
Jap, tudi jaz.
PSA IMAM ZATO, KER …
Čudovit občutek je, da lahko svoje življenje delimo s svojim psom. Navsezadnje, zakaj smo si sploh umislili psa!
Zakaj pa smo si ga res umislili?
Zato, ker so psi zakon!
Prav. Ampak pojdimo malce globlje. Da, psi so čudovita bitja in da, imamo jih radi. Ker je ena in ena dve, imamo psa. Vendar zakaj? Čemu? Kakšna je njihova vloga in funkcija? Zakaj jih potrebujemo?
Zato, da bom imela družbo zvestega prijatelja na poti skozi življenje!
Mhm … Zakaj?
Kako to misliš ‘zakaj’? Zato! Ker je fajn! Pes je del mene, del moje družine in kot vsi člani bo del našega življenja.
Prav. Vem, to vprašanje je izjemno intimno. Celo tako intimno, da se ljubitelji psov o njem ne pogovarjamo. Sprejmemo neko tiho soglasje, da bo to, da imamo radi pse, zadostovalo za razlog, da so psi prišli v naše življenje.
Vendar ni čisto tako. Vsakega izmed nas vodijo bolj ali manj ozaveščene silnice k temu, da je pes del našega življenja. In čeprav nam ni treba izkopati vseh travm, ki so botrovale tej odločitvi, je dobro, da si temo vsaj malo odstremo, da bomo lahko zdravo razpravljali o tem, kakšno vlogo ima pes v našem življenju. Moramo razumeti funkcijo psa v svojem vsakdanu, če si želimo razčistiti motive za odločitvijo, kdaj ga vzeti s sabo in kdaj ne.
MOJ PES JE DEL MENE
Če ste kot jaz med tistimi, ki imate svojega psa vedno zraven, ste se kot odgovorni vodniki dolžni vprašati, ali je to vedno tudi pametno in prav? Je zdravo za našega psa? Je zdravo za nas?
Na to ni enoznačnega odgovora. Je pa razmislek o tem pomemben in dobro si je vzeti čas za malce iskrene samorefleksije. Raziščimo svoje motive, ki ležijo za našo odločitvijo, da bomo imeli psa in potem poglejmo še malce globlje v svoje motive za to, v katere dele svojega vsakdana bomo psa vključili.
Si želimo psu omogočiti najlepšo možno izkušnjo življenja? Mora pes sodelovati na vsaki naši kavi, spoznati vse naše prijatelje in potencialne partnerje? Želimo s psom okrasiti svoj Instagram profil? Impresionirati ljudi s tem, kaj naš pes zmore, kaj zna, kje je bil in kako krasno življenje mu omogočamo? Ali pa so razlogi malce bolj resni? Polnimo kakšno praznino? Praznino identitete? Čustveno praznino? Se brez psa ne želimo udejstvovati v družabnem življenju, ker se brez njega počutimo prazni, goli, brez opore, ne vemo, kam bi dali roki ali iščemo izhode?
Pa odprimo tole malce bolj kočljivo temo. Bo lažje, če to naredimo skupaj. Na koncu koncev smo vsi ljubitelji psov in poleg lepih nas vežejo tudi tiste temne plati našega življenja.
Pes ni predmet, na katerem bomo sprostili svoj stres
KAKŠNO VLOGO IMA PES V NAŠEM ŽIVLJENJU? IN KAKŠNE NAJ NE BI IMEL …
Pes ni naša zaslomba, naša psihološka podpora, naš ščit, naš pobeg od družbe ljudi, naša varna točka v vsakodnevnih interakcijah. Pes je bitje, ki zasluži naše spoštovanje in recipročen odnos daš-dam. Iz tega odnosa ne moremo samo jemati. Še posebej pa ne tistega, kar moramo najti sami v sebi.
Pes potrebuje čas zase. In vi potrebujete čas zase. Vaš pes naj bo vaš spremljevalec na avanturah in prijatelj na kavču, morda tudi sodelavec, vendar naj vam ne postane edini izvor dobrega počutja in pomiritve v stresnih situacijah.
To je za psa prezahtevna naloga, iz katere nima možnosti izhoda in ga bo preobremenila ter čustveno izčrpala. Če slučajno opažate, da se pes v vaši družbi ne more umiriti, živčno prestopa in je splošno nestrpen ter neodziven, je to mogoče razlog, zakaj je tako.
Vse družabne situacije niso primerne za psa. Pojdite kdaj sami s prijatelji na sprehod, ne vedno s psom. Pojdite kdaj tudi sami z družbo na kavo ali kakšen dogodek.
Čeprav je pes del vašega življenja in vsakdana, naj ne postane vaša uteha in obramba pred svetom. Kadar se počutimo nelagodno v določeni družbeni situaciji, ko nam ne ustreza oseba ali pa se ne počutimo dobro v lastni koži, včasih stres dobesedno stresemo na psa. Motiti nas začne vse, kar počne, da se ne umiri, da se ne uleže, da ni odziven … Ko v resnici s psom ni nič narobe. Težava je znotraj nas, pes pa nam v tej situaciji deluje kot blažilnik. Nanj preusmerimo lastno stisko. Posebej bodite pazljivi, če v takšnih situacijah psa ne želite odstraniti iz situacije in s tem preprosto preprečiti njegovega “neželenega” vedenja. Takrat najverjetneje psa zgolj uporabljamo za sprostitev svoje napetosti. Nanj preusmerjamo svoje nelagodje.
V iskanju spokojnosti in pomiritve včasih psa uporabimo tudi namesto predmetov, ki so za to namenjeni. Tako nenehno božamo dlako psa, ne ozirajoč se na to, ali psu to ugaja ali ne.
Vsi smo ljudje. Nihče ni odporen proti stiski. In nekateri imamo več socialne nelagodnosti kot drugi. In vsi delamo napake. Vsakemu vodniku se je že zgodilo, da je na psa stresel svoje skrbi in težave, ga uporabil za sprostitev ali nanj preslikal svojo težavo. Zagotovo ste se že kdaj na kakšnem srečanju zalotili v pogovoru s svojim psom: “Joj Piki, ti si pa utrujen, kajne … Domov bi rad, ne? Je bilo dovolj, ne?” Kdo je v resnici utrujen? Vsi smo že bili tam. Vendar dokler poskrbimo, da to ne postane navada, smo še vedno lahko dobri vodniki in naši psi zadovoljni ter srečni.
Lahko si pomagamo že preprosto s tem, da si ob vsakem izhodu s psom zastavimo vprašanje: “Ali psa danes jemljem s seboj zase ali zanj?” Če je iskren odgovor večinoma: “Zase,” potem bodite odgovoren vodnik in psu omogočite odmor od sebe. Sebi pa omogočite novo obliko sproščanja. Pes vam bo hvaležen, ko boste tu in tam rekli: “V redu je, želim si oditi tja in danes boš ostal doma.” In čeprav vam bo sprva težko, je to zdravo za oba.
Danes bom ostal doma
